User manual
35
try:
while True:
if GPIO.input(Ampel[taster])==True:
GPIO.output(Ampel[gruen],False)
GPIO.output(Ampel[gelb],True)
time.sleep(0.6)
GPIO.output(Ampel[gelb],False)
GPIO.output(Ampel[rot],True)
time.sleep(0.6)
for i in range(10):
GPIO.output(Ampel[blau],True); time.sleep(0.05)
GPIO.output(Ampel[blau],False);
time.sleep(0.05)
time.sleep(0.6)
GPIO.output(Ampel[gelb],True)
time.sleep(0.6)
GPIO.output(Ampel[rot],False);
GPIO.output(Ampel[gelb],False)
GPIO.output(Ampel[gruen],True); time.sleep(2)
except KeyboardInterrupt:
GPIO.cleanup()
4.2.1 Tako deluje
Program smo v primerjavi z zadnjo različico še malo dopolnili.
# -*- coding: utf-8 -*-
Da so nemški preglasi za Fußgängerblinklicht (= utripajoča luč za pešce) pravilno
prikazani v izpisu programa – ne glede na to, kako je nastavljen IDLE-vmesnik pri
uporabniku – se na začetku definira kodiranje za prikaz posebnih znakov. To vrstico morajo
vsebovati vsi programi, ki izpisujejo besedila, v katerih se nahajajo preglasi ali drugi posebni
znaki, ki so značilni za posamezne države.
ASCII, ANSI in Unicode
Običajna abeceda ima 26 črk in nekaj preglasov, vse z velikimi in malimi tiskanimi črkami,
sem sodi še deset številk in nekaj ločil, kar skupno nanese okoli 100 različnih znakov. Z enim
bajtom je možen prikaz 256 različnih znakov. To bi torej moralo zadostovati – tako so mislili
na začetku razvoja računalnikov, ko so bile definirane najpomembnejše osnove današnje
tehnike.
Kaj kmalu se je izkazalo, da so bili izumitelji nabora znakov ASCII (American Standard Code
for Information Interchange), ki temelji na 256 znakih, v zmoti. Američani so bili tisti, ki niso
razmišljali izven meja angleškega jezikovnega prostora. V vseh pomembnih svetovnih
jezikih, brez vzhodnoazijskih in arabskih jezikov z njihovimi popolnoma svojevrstnimi
pisavami, obstaja več sto črk, ki morajo biti prikazane. Na prostih mestih seznama, ki obsega
256 znakov, je prostora samo za nekatere izmed njih.
Ko je bil kasneje vzporedno z naborom znakov ASCII uveden nabor znakov ANSI, ki ga
uporabljajo starejše različice operacijskega sistema Windows, so ponovno storili isto napako.
Da je bila zmešnjava jezikov popolna, so bili nemški preglasi in druge črke z naglasi
razporejene na druga mesta v naboru znakov kot v standardu ASCII.
Za rešitev te težave je bil v 90. letih prejšnjega stoletja uveden Unicode, ki lahko prikazuje
vse jezike, tudi egipčanske hieroglife, klinopis in vedski sanskrit – najstarejši ohranjen knjižni
jezik na svetu. Najbolj razširjena oblika kodiranja znakov Unicode v čiste besedilne datoteke